Nekje sem že povedala, da montessori niso samo edinstveni materiali in vse znanje, ki ga otroci z njimi lahko pridobijo. To pride nekje zraven. Montessori je mnogo mnogo več…je naš pogled in odnos do otroka, kar je najpomembnejše. Mene je pri odkrivanju montessori pedagogike to najbolj prevzelo in navdihnilo. Videti otroka kot sebi enakovredno osebo v polnem pomenu besede. Kot nekoga, ki nosi v sebi načrt za razvoj samega sebe, katerega moramo starši spoštovati in mu slediti. Imeti do otroka veliko razumevanja in potrpežljivosti. Predvsem pa ljubezni in srčnosti, ki jih otroci še kako potrebujejo. Nisem popolna mama in verjetno tudi nikoli ne bom, mi je pa materinstvo v življenje prineslo mnogo izzivov in priložnosti za osebno rast.

Trenutno mi je največji izziv, kako obvladati jezo in kako ostati mirna ob večerih, ko mi Mala T, potem, ko sem jo mirno pospremila v njeno posteljo, prebrala pravljico, objela, velikokrat pobožala po glavici in poljubila za lahko noč, še dvajsetkrat pride iz sobe, ne v joku, ampak pride iz sobe in stoji pred dnevno sobo. Ko je prišla iz sobe, sem jo vsakokrat pospremila nazaj v posteljo, še malo pobožala in odšla iz sobe. Pa je spet prišla….Zadnje čase je trajalo 1 uro, včasih tudi dlje, da je zaspala, ampak ne z jokom…tega ne bi dopustila. Mala T nikoli ni imela problemov s spanjem, vedno je mirno zaspala, brez večjih problemov. Že kot dojenčica….Ni mi bilo jasno, kaj potrebuje…kaj se ji dogaja, da kar naenkrat ne more zaspati? Si lahko mislite, da me je to spravljalo v obup, res nisem vedela, kaj naj naredim…Tudi ona mi ni povedala, kaj potrebuje….kako le, saj še sama ni mogla vedeti…

Prejšnji teden, sem se udeležila srečanja mamic z dojenčki. Mamice, ki so na porodniški se namreč vsak torek srečujejo, si med seboj delijo dobre in malo manj dobre izkušnje materinstva. Srečanja si skoraj vedno popestrijo tudi s kakšnim gostom/gostjo s področja vzgoje in družinskih odnosov.

No, prejšnji torek so povabile znano družinsko in zakonsko terapevtko Andrejo Poljanec. Pogovor je tekel o odnosih med starši in otroci, med sorojenci, med otroci in njihovimi vrstniki. V spomin so se mi vtisnile njene besede: »Sproščeno, rahločutno starševstvo ni enostavno starševstvo«. Najbolj težko je ohraniti mirno kri, ko te kakšen dan otroci prav nič ne ubogajo, ničesar ne naredijo prav, se stalno prepirajo med samo…takrat je najtežje ostati miren in z neko sproščenostjo in dobro voljo prestati tudi takšen dan. Kakšen uspeh je, če se ob koncu takega dneva v sebi počutiš mirnega in zadovoljnega, da si navkljub vsem tegobam tega dne, ta dan zvozil brez izgube svojega dostojanstva in s spoštovanjem do otrok. To je moja glavna smernica pri vzgoji otrok, k temu težim vsak dan, sploh ob dnevih, ki so malo bolj težki. Kak dan mi bolj uspeva, kak dan malo manj.

Še ene besede Andreje so me nagovorile in mi dale mislite…

“Starševstvo je kot reka, en breg so jasna pravila, red in rutina, drugi breg so fleksibilnost, sproščenost in kaos. Mi sami pa peljemo po tej razburkani reki in lovimo ravnotežje med tem, da smo po eni strani dosledni, se držimo pravil, po drugi strani pa sledimo otroku in upoštevamo njegove trenutne potrebe.”

Te njene besede so mi dale misliti. Sama sem mogoče človek, ki bolj pluje proti tisti strani brega, kjer so pravila jasna in kraljuje red, premalokrat pa zaplujem na stran, kjer vladajo sproščenost in fleksibilnost. Zato v veliki meri poskrbi moja boljša polovica. Zavedam se, da moram tudi sama večkrat zapluti bližje nasprotnemu bregu.

To mi je dalo veliko misliti, tudi o večerni rutini, ki jo imamo z Malo T. Že res, da je do sedaj vsak večer sama zaspala, po tem, ko sem jo pospremila v posteljo, prebrala pravljico, objela, pobožala po glavici in poljubila za lahko noč.

Začela sem razmišljati, da ji dosedanji način umirjanja trenutno ne zadostuje. Rekla sem si, da ne vstaja iz postelje namerno, da bi mi nagajala, nekaj mi želi povedati, nekaj se ji dogaja, da se tako težko umiri. Opazila sem, da se ob dnevih, ki so polni dogajanja, ko povrhu vsega še čez dan ne spi, takrat najtežje umiri. Prisluhnila sem ji in jo vprašala, če ji bi pomagalo, da sem ob njej toliko časa, dokler ne zaspi. Pospremila sem jo v sobo, se stisnila k njej, jo ves čas božala po obrazku, dokler ni mirno zaspala. Bila sem pri njen kakšne pol ure. Tako je sedaj že tri večere zapored. Očitno so se naša pravila spremenila.

Če je bilo prej tako, da je sama zaspala, potem, ko sem zapustila njeno sobo, sem sedaj toliko časa pri njej, dokler ne zaspi. Vem, da bo sama pri sebi spet našla način, da se bo sama umirila, trenutno pa potrebuje mojo pomoč pri tem. Tako sem zaplula na tisti breg reke, kjer ni jasnih pravil in, kjer vladata sproščenost in fleksibilnost.

Kako vi lovite to ravnovesje?

1 reply
  1. Ana
    Ana says:

    Hvala za tale prispevek, ravno ob pravem času. Tudi naša večerna rutina se nam že nekaj časa obrača na glavo in s prihodom sestrice pričakujem, da bo takih sprememb še veliko…lepo je imeti v mislih, da je že tako prav in imeti motivacijo za zajezitev jeze, ki nas včasih prehitro preplavi. Kje pa so ta srečanja mamic z dojenčki?

    Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja