Kako ste se imeli čez praznike? Joj vem, da se zdi, kot da so že nekje daleč, a verjamem, da spomin nanje še ostaja. Pri nas smo praznovanje prenesli še naprej v novo leto, saj je moja prvorojenka dopolnila 10 let.

Ja, že deset let je, odkar sem jo prvič prijela v naročje in v teh 10ih letih sem naredila največ sprememb v svojem življenju. Vse pa je sprožila ona, moja ljuba učiteljica, moja hčerka. Saj veste kaj pravijo, da so otroci naši največji učitelji in to ni le ena obrabljena fraza. To je tako res, a le če se pustimo učiti. Kar pomeni, da moramo včasih spustiti starševsko krono iz svoje glave in pokazati ponižnost in pripravljenost poslušati.

Moja hčerka me je naučila postaviti se za sebe, prvič v življenju. Z njo sem prvič odkrila, kaj brezpogojna ljubezen sploh je, kaj pomeni ljubiti, da včasih, kar boli. Pokazala mi je moje poslanstvo, ki je bilo tako daleč stran od tega, kar sem takrat počela v življenju. Dala mi je  pogum, da sem se poslovila od prejšnje službe in začela čisto na novo. Pokazala mi je, da perfekcionizem ni dober za mene in je čas, da se poslovim od njega (tega se še učim :).

Njeno zadnjo lekcijo pa sem prejela ta vikend, ko smo praznovali njen rojstni dan. Odločila se je, da bo sama poskrbela za praznovanje rojstnega dne s svojimi prijatelji doma. Povabila jih je 12. Si predstavljate 12 otrok, starih med 4 in 6 let na 80ih kvadratih? In ona bo sama poskrbela za vse.

Sanje vsake mame a ne? No, jaz tega na začetku nisem videla čisto tako. Že res, da je eden izmed glavnih vodil vzgoje mojih deklic, da jima sledim, je v praksi včasih to precej težko. Se mi zdi, da mi je bilo lažje, ko sta bili malčici, sedaj pa so ti koraki k samostojnosti in lastnemu izražanju precej večji in velikokrat trčijo ob moje poglede in prepričanja o življenju.

V glavnem, da ne zaidem povsem iz teme. To, da je povsem sama na računalniku oblikovala vabila in jih spisala, mi je delalo še najmanj preglavic, ker za to poskrbi vsako leto, odkar se je naučila pisati.  No, ne sicer na računalniku, to je bilo letos prvič. Malce se mi je zataknilo pri torti. Moj predlog je bil borovničeva torta, ker smo zadnje dni jedli veliko čokoladnega J). Hvala bogu se je strinjala. Seveda je rekla, da bo sama in ji ne potrebujem prav nič pomagati. Ok, v redu….Pomislekov je bilo veliko, sploh, ker lansko leto torta za praznovanje ni ravno uspela in je bilo potem kar nekaj razočaranja, ker torta ni držala skupaj. Si predstavljate, kako je bilo dati svečke na tako torto in jo postreči malim sladkosnedom? K sreči recept, ki si ga je izbrala ni bil zapleten, tako, da je biskvit uspel.

Zvečer se je lotila še peke žemljic, ki jih še ni pekla. Kruha ja, ne pa žemljic. Spet bo sama. Ok, boš sama. Če ne uspejo, pa bomo skočili do trgovine po kruh. To sem rekla sama sebi, seveda ne njej. Navzven sem delovala, da ji povsem zaupam, a v notranjosti, je bil dvom. Veliko dvomov. Še posebej, ko mi je razlagala njen program za rojstni dan. Zaželela si je programa :).

Jaz pa sem se spraševala: »A bo torta uspela? Bodo otroci sledili kvizu, ki ga je pripravila? Jim bo izdelava gledališča sploh zanimiva? Imajo otroci vse pripomočke, ki jih potrebujejo za izdelavo gledališča? Bo sedežna v dnevni bo barvanju s tempera barvami še vedno zelene barve?« Imeti v stanovanju 4 ure 12 otrok od 4-10 let ni kar tako.

V soboto zvečer sem šla rahlo zaskrbljena spat, zjutraj pa sem si rekla, da je dovolj. A mi ni že 100x pokazala, da ji lahko zaupam? A imam res tako malo zaupanje v njo? Pa kaj, če vse ne bo šlo gladko, če torta otrokom ne bo všeč. Pa kaj, če bodo žemljice trde, če bo barva na kavču… Saj so barve pralne, jih bomo že spravili dol. V glavnem nekje v nedeljo dopoldne sem si samo rekla, da zaupam. Zaupam temu, da bo danes vse tako kot mora biti in še boljše kot lahko sploh pričakujem. Sprostila sem se in enostavno zaupala. In spet malo spustila mojo potrebo po tem, da mora biti vse popolno. Nadzor je najtežje spustiti, a ko to narediš, se stvari začnejo sestavljati kar same skupaj.  In res, praznovanje je bilo nad vsemi pričakovanji.

Najprej je bil kviz, potem pa izdelava gledališča z lutkami. V treh urah so otroci pripravili iz nule gledališče, lutke in si izmislili zgodbe. Vedno znova me preseneča otroška kreativnost, ki ni usmerjena s strani odraslega. Na voljo so imeli le material (filc, papir, karton, lepilo, škarje, odpadne škatle, barve,…), nobenih konkretnih navodil, kako kaj izdelati. Edino navodilo je bilo, da pripravijo lutkovno predstavo. Vse ostalo je bil plod otroških rok in možganov. Fenomenalno, kaj vse so ustvarili, od zgodbe, do gledališča in lutk.

Torta jim je bila všeč, jo je takoj zmanjkalo in na krožnikih ni nič ostalo :).

Žemljice so šle ena dva tri. Kavč pa je ostal iste barve in tudi otroci so uživali v družbi drug drugega.

Tudi to je montessori za otroke 9-12 let :). To, da si desetletnica sama organizira in izpelje svojo rojstnodnevno zabavo.  Jaz pa sem nekje v bližini, če bi me slučajno potrebovala.

Zapišite vaš komentar

5 + 5 =