V teh počitniških dneh veliko razmišljam o tem, kako hvaležna sem, da lahko delam od doma in sta obe moji punci doma. Zjutraj malo dlje spita kot običajno, jaz pa prej vstanem in imam malo časa zase. ☺

Nujno nujno je, da se otroci dolgočasijo oz. da nismo starši tisti glavni animatorji, ki poskrbimo za to, da otrokom niti sekundo ni dolgčas. Jaz žal nisem oseba, ki bi bila rojena za animacijo. Bolj zadovoljna sem, ko vidim moji punci, da sta si sami našli zabavo in se igrata poleg mene, ko opravljam svoje delo.

To sicer ne pomeni, da se nikoli ne igramo skupaj. Seveda se, a ne cel dan in vsak trenutek! Čas, ki ga preživljamo skupaj je ob kuhanju kosila, pospravljanju stanovanju, v naravi, igranju badmintona, izletu v mestu, obisku predstave, itd.

Sama imam rada mir in trenutki, ki jih imam samo za sebe mi res veliko pomenijo. Hvaležna sem mojima puncama, da sta tako iznajdljivi in si najdeta svojo zabavo. Ne in zaradi tega nimam slabe vesti. Pomembno mi je, da razumeta, da imam tudi jaz svoje potrebe in delo, ki ga moram opraviti in to je enako pomembno kot njune potrebe po igranju in druženju.

Verjamem, da je k njuni samostojnosti in k temu, da si s svojo kreativnostjo najdeta svoje zaposlitev veliko pripomoglo to, da ju kot dojenčici nisem stalno animirala (malo drugače je bilo pri Veliki T, ker o tem takrat še nisem razmišljala 😏). Ko sta zadovoljno opazovali viseči mobile nad seboj ali se zaigrali s kakšno igračo, jima nisem takoj ponujala nove, nisem komentirala njune igre, umaknila sem se in ju opazovala iz kavča, kjer sem pila svojo kavico. Tudi onidve sta potrebovali svoj čas, svojo igro, biti sami s seboj.

Tudi kasneje, ko sta zrasli, ko sta pričeli kobacati in hoditi, se moj pristop ni spremenil. Sem pa prilagodila naš dom tako, da sem jima na nizke regale postavila nekaj igrač, katere sta lahko sami vzeli in sami izbrali, s čim se bosta igrali.

Podobno je bilo tudi v vrtcu, kjer nista imeli skupinske animacije. Otroci so si sami izbirali, kaj bodo počeli v vrtcu, okolje v vrtcu pa je bilo pripravljeno tako, da so na bile na policah postavljene zanimive dejavnosti, ki so otroke kar vabile k aktivnosti.

Doma nimamo televizije, mali pa sta le občasni gledalki risank in kakšnega filma (Lassie je naslednji :)). Jih pogledamo na računalniku, običajno v soboto ali nedeljo. Popoldanskih aktivnosti po šoli nimata veliko, le glasbeno šolo dvakrat na teden, tako imamo čas za umirjeno preživet popoldne, za pripravo večerja in igro, ki jo po dnevu v šoli potrebujeta. Skratka njuni popoldnevi so prosti in čim manj zapolnjeni z aktivnostmi, kjer je odrasel glavni animator.

Verjamem, da zaradi vsega tega danes ne “jamrata” kako jima je dolgčas. V bistvu jima ni nikoli dolgčas, vsaj nikoli mi ne potožita. Opazim pa, da res stalno nekaj počneta, sta v igri, delu ali zabavi ali pa vse troje :).

Dragoceno je, da imata druga drugo. Zdaj čez poletje sta se še bolj povezali in res lepo ju je videti, kako se zaigrata. O ja, tudi skregata se, da ne bo kdo mislil, da se ne! In ja, tudi jaz sem kakšen dan tečna, ker smo le cele dneve skupaj in, ko je na vidiku polna luna ali pa čas pred menstruacijo pa še toliko bolj!

TUKAJ pa še koristen članek Jesper Juula o dolgčasu otrok.

1 komentar

    • radovednica

      Hvala za tako prisrčne in poučne prispevke.
      Zanima me, kateri mladinski filmi so tisti, ki tudi nahranijo otroško dušo?
      Lassie, Casper… prosim za še idej 🙂 Hvala!

Zapišite vaš komentar

27 − 17 =