V tem času zelo aktualno.

Nekaj kar samoumevno počnemo majhnim otrokom. Da jim mi brišemo nos. Letimo za njimi z robčki in jim ga obrišemo, ko najmanj pričakujejo. Velikokrat, ko so zatopljeni v igro. Verjetno zato, ker so takrat najbolj pri miru in mu lahko tudi mi v miru obrišemo nos.

Ste kdaj pomislili, da bi vašega malčka naučili, kako si lahko sam obriše nos? Če otroku želimo pokazati, kako si lahko sam obriše nos in bo to lahko v prihodnje počel sam, je dobro, da mu najprej  priskrbimo robčke, ki naj bodo vedno na istem mestu in na višini, ki jo lahko otrok doseže. Zraven robčkov lahko postavite tudi majhno ogledalo, da se otrok pogleda vanj, če se je dobro obrisal. Nekje v bližini pa imejte tudi majhen koš, kamor bo otrok lahko odvrgel umazan robec.

Vsako novo spretnost, ki želite, da jo otrok osvoji in na katero je sam pripravljen, da jo osvoji, mu morate prej pokazati. Počasi, s počasnimi gibi in s čim manj govorjenja, da se otrok lahko osredotoči na vaše gibe. Majhnim otrokom je težko hkrati poslušati in opazovati, kaj vi počnete. Morda prej razmislite in malo povadite, kako boste otroku predstavili brisanje nosu. Imejte v mislih, da uporabite čim manj gibov in da to pokažete res počasi kot bi otrok gledal počasen posnetek.

Takole pa imam v moji sobi montessori pripravljeno za otroke, da si lahko sami obrišejo nos.

Za vas sem prepisala še zanimivo pripoved M. Montessori iz njene knjige Skrivnost otroštva iz časa, ko je delala z otroki v svoji prvi Hiši otrok.

»Nekega dne sem se domislila, da bi pokazala šaljivo vajo o tem, kako se useknemo. Najprej sem posnemala različne načine uporabe robca za usekovanje. Na koncu se še pokazala, kako se diskretno useknemo in delamo čim manj hrupa. Kako se skoraj na skrivaj useknemo, da dejanje ostane bolj ali manj neopaženo. Otroci so poslušali in me gledali z največjim zanimanjem. Sploh se niso smejali. Problem usekovanja, ki sem se ga lotila, je bil eden tistih, ki je za otroke predstavljal stalen vir poniževanja in posmeha. Otroke kar naprej karajo naj si vendar obrišejo nos. Vsi vpijejo nanje in jih žalijo. Ljudje jim celo pogosto pravijo »smrkavci«. ….A če pošteno pomislimo otrok nihče nikoli ni naučil, kako naj se useknejo. Tega jim nihče ni pokazal, ne da bi jih obenem napadal. Postaviti bi se morali v otroško kožo. Bolje rečeno, morali bi razumeti, da so otroci občutljivi za vse vrste zasmehovanja, s katerimi jih zasipamo in zaradi katerih se počutijo ponižane. Moja učna lekcija jih je osvobodila, ker jim je omogočila, da so napredovali v družbenem življenju. Kasneje po mnogih letih izkušenj, sem odkrila, da imajo otroci globok čut za osebno dostojanstvo. Njihove duše lahko ranimo, zastrupimo in zatiramo na način, ki si ga odrasli še predstavljati ne moremo. »

Zapišite vaš komentar

9 + 1 =