Pogrešam pisanje, kolikokrat si želim odložiti vse delo in samo brezskrbno napisat en članek. Rada pišem, to me sprošča, osrečuje in pomirja ter tudi ureja moje misli. Danes sem rekla, da odložim delo in spišem prispevek za blog. Sprošča in pomirja pa me tudi prisotnost v naravi, še posebej v zadnjem času bližina gozda. Z malima se zdaj, ko smo v novem domu, večkrat odpravimo v gozd. Eno mrzlo soboto v oktobru smo se pridružile gozdnim uricam, da se podružimo z otroci in dobimo nekaj idej za naša pohajkovanja po gozdu.

Ni skrivnost, da sem navdušena nad pristnim stikom, ki ga imajo otroci lahko z naravo in, da tudi močno zagovarjam, da otroci ob vsakem vremenu preživijo del dneva v naravi. Kaj je lepšega, kot pohajkovati z dežnikom in v dežni opremi po potkah in iskati luže v katere bodo otroci namočili svoje škornje. Narava, predvsem gozd, otrokom nudi mnogo različnih senzoričnih izkušenj, ki jih nikjer drugje ne morejo doživeti v tako polnosti. Je najboljše možno naravno učno okolje, ki so ga otroci lahko deležni. Opažam pa, da so starši pri stiku, ki ga imajo otroci z naravo previdni – ko se otroci dotikajo mokre zemlje, ko pridejo v stik z vodo, ko se valjajo po tleh, skačejo po lužah in se pri tem umažejo z zemljo, so mokri, morda tudi opraskani…Sem jih imela včasih tudi jaz.

Zbrali smo se ob vznožju Rožnika. Ko smo prišle, so bili otroci že v delu in so postavljali most iz debelejših vej, ki so ležale po tleh, čez manjši hudournik, ki teže skozi gozd. Bilo je 6 otrok skupaj z mojima deklicama. Jaz sem bila zraven, ker sem bila preveč radovedna, želela sem videti otroke pri igri. Po končanju mostička, smo šli pogledati hišice, ki so si jih zgradile vile in škrati – priznam, to me je malo zmotilo, a otroci so poslušali z odprtimi očimi in posrkalo jih je v domišljijo in vzpodbudilo njihov interes po raziskovanju in igranju. Začelo se je sestavljanje različnih umetnij iz materialov, ki sta ga našli v gozdu. Mala T je v nekem trenutku potrebovala lepilo. Sem ji odvrnila, da tukaj pa že ne bo dobila lepilo, ko pokaže na poškodovano drevo, ki je spustilo smolo in reče: »Tam je. No, tako, v gozdu vse najdemo.
smola
Med tem, ko je Mala T zelo umetniško ustvarjala, je moja druga T, zdaj že skoraj sedemletnica, ustvarjala zelo precizno in urejeno gradnjo, ki je zahtevala veje podobnih dimenzij in izredno natančnost pri postavljanju, saj ji je lahko en napačen gib vse do sedaj sestavljeno, podrl.
gradnja1
Ko sem Veliki T pomagala nabirati veje, sem naletela na majhno žabico. Z malima jo v gozdu še nismo srečali. Čudenje in zanimanje za to malo bitje je bilo veliko.
žabica
Pika na i pa je bil vzpon na Rožnik, ki je zahteval nemalo plezanja čez ovire. Žled je sicer pustil za sabo razdejanje v gozdu, a je po drugi strani otrokom dal ogromno možnosti za raziskovanje, plezanje, guganje in še kaj. Na tej poti je bilo veliko podrtih dreves, ki smo se jim mogli izogniti.
vzpon na rožnik
vmesni postanki

Otroci imajo v gozdu veliko možnosti za svobodno izbiro, veliko možnosti za gibanje, povezani so z resničnostjo okoli sebe, z materiali, ki so jim na voljo, lahko manipulirajo na način kot njim odgovarja, glede na njihovo stopnjo razvoja in trenutne  potrebe. Gledano z vidika montessori pedagogike, je po mojem mnenju gozd čudovito učno in igralno okolje. Poleg tega pa preko izkušenj in vtisov, ki jih njihov skrajoči um vpija, nehote gojijo spoštljiv in ljubeč odnos do narave.

V mesecu avgustu je izšla knjiga “Otroci potrebujemo gozd”, katero sem težko pričakovala že od junija. Knjigo priporočam staršem in vzgojiteljem. Otroci resnično potrebujejo stik z naravo, z gozdom, še posebej zdaj, ko živijo v družbi, ki je prepredena s potrošniškimi vrednotami in digitalno tehnologijo.

5 komentarjev

    • montessori doma

      Hvala Urša za tale predlog, ga bomo preizkusile ob priliki. Nam vsem je sobotni obisk ostal v lepem spominu, ste nam odprli nove dimenzije. Zdaj redno obiskujemo gozd in smo v njem vsak dan bolj sproščene. Mojca

    • Meho

      Joj ,.. zabava!

    • Urša Plešnar

      Ali pa stik škornjev in nepremočljivih hlač zalepite z ”duck tape-om”. Ideja pobrana pri gozdnem varstvu Naraven otrok 🙂

      Čisto slučajno sem naletela na tale zapis. Lepo je bilo imeti vaši T&T v sobotni skupini.

      Lep pozdrav,
      Urša Plešnar

    • montessori doma

      Včeraj smo se tudi odpravile in je bilo prav posebno, ker je bilo na nekaterih delih od potkah veliko luž. Bile so ogromne in z dokaj visoko vodo – kakšnih 10 cm. Kakšno veselje je bilo teči po teh lužah. Je bilo pa res, da je zaradi tega prišla voda tudi v škornje. No, drugič bomo samo hodile po lužah 🙂

    • sonja

      Super. Tudi mene vlece spet v gozd v zadnjem letu. Z otroci. Uzivajo. Bomo sli sedaj v vsakem letnem casu…narava je cudovita.

Zapišite vaš komentar

6 + 4 =