Danes je za mano večer srečanja s starši. Tema današnjega srečanja je bila meni ljuba –  odvajanje od plenic po montessori pristopu. Prijetno sem bila presenečena, da je odvajanje od plenic za starše aktualna tema, saj se jih je udeležilo kar lepo število. Prisotni so bili starši otrok, starih pod 3 let. Vsi, so z odvajanjem od plenic že pričeli. Nekateri že pred enim letom, drugi kmalu po prvem letu. Vesela sem bila, da se v naši kulturi spet vzpostavlja (morda je to le moj občutek) tendenca, da otroke pričnemo odvajati od plenic malo po prvem letu in ne čakamo do tretjega leta ali celo več.

Moram reči, da sem imela kot mama, ki je svoji hčeri pričeli odvajati od plenic malo po prvem letu starosti nemalo težav, ko sem zasledila take in drugačne komentarje o tem, zakaj pa ju že odvajam, saj tega še nista sposobni. Res, da je minilo od zadnjega odvajanja od plenic slabi dve leti, pa imam ta čas v zelo lepem spominu. Res, da je bilo veliko brisanja lužic, veliko preoblačenja in slačenja, ogromno mokrega perila, a po drugi strani je bilo veliko učenja, ki je meni in moji hčerki prineslo veliko veselja in zadovoljstva. Še več zadovoljstva, ponosa, dobrega občutka o sebi pa je prineslo hčerkama. So bili dnevi, ko sem si rekla, da imam vsega dovolj, dovolj brisanja, dovolj pranja, dovolj »teženja«, a sem kmalu v svoj spomin priklicala, zakaj smo se podali v to. Odrasli smo naravnani k temu, da otroku ponudimo neko delo ali opravilo, za katerega vemo, da ga bo sigurno znal opraviti. Ni ravno pogosto, da dojenčku pri 10-ih mesecih ponudimo žlico, po kateri že dalj časa posega in nam s tem sporoča, da mogoče bi se pa lahko sam hranil. Zakaj bi dojenčku dali žlico, ko pa vemo, da bo ves popackan po obrazu, oblačila bodo umazana, po možnosti še stolček in miza. Zakaj bi si dajali toliko dela? Ali bi vas prepričalo, da desetmesečniku ponudite žlico, če bi vam rekla, da boste pri otroku videli veliko zadovoljstvo, ko bo sam posegal po hrani in hrano z žlico nosil v usta? Si predstavljate, kako ponosnega se bo počutil ob tem? Zmorem, sposoben sem. Učim se in to mi je v veliko veselje. Vsi mi se učimo na svojih napakah in kako ponosni smo nase, ko nam nekaj uspe s svojim lastnim trudom. Zakaj ne bi tega dopustili tudi našim otrokom? Seveda pomagajmo jim, vendar le tam, kjer nas res potrebujejo. Če jim bomo prisluhnili, bomo vedeli, kje potrebujejo našo pomoč. V bistvu jo potrebujejo zelo malo. Ali lahko pri odvajanju od plenic razmišljamo podobno?

Otroci sami pokažejo interes po odvajanju od plenic, tako, da si pričnejo slačiti pleničko, ne bodo se več želeli previjati, veliko časa se bodo zadrževali v kopalnici in raziskovali po njej, največ okoli stranišča ali kahlice, če jo imate tam za starejšega otroka. Okoli 15. meseca starosti pa se bodo želeli sami oblačiti in slačiti. Nekje pri 18. mesecih se mišica zapiralka, ki kontrolira mehur in črevesje pri otroku močno ozavesti, potrebuje le malo pomoči, da se bolj okrepi. Takrat je čas, da otroka pričnemo odvajati od plenic. V prvi vrsti je odvajanje od plenic naraven proces, ki izhaja iz otrokovega lastnega interesa, želje po samostojnosti in samospoštovanju. Prepoznati in spoštovati moramo to željo po samostojnosti in otroku dati priložnost, da se odvadi od plenice. Proces odvajanja od plenic pa je predvsem proces učenja, kjer se otrok uči navajanja na kahlico, oblačenja in slačenja, prepoznavanja občutkov svojega telesa,  spoznavanja, zakaj je moker….Sama sem bila okoli tega pozitivna, nisem se vznemirjala zaradi lužic, tudi nisem bila jezna, ko jima je ušlo v hlačke, saj se vendarle še učita, ne moreta tega še obvladati.

IMG_5059

Te dni, ko sem se pripravljala na srečanje s starši, sem v knjigi Diaper free before 3 (Lekovic, 2006), prebrala zanimivo poglavje o zgodovini odvajanju otrok. Posebej se mi je zdel zanimiv prikaz, kako je odvajanje od plenic potekalo pred uporabo plenic za enkratno uporabo.

Odvajanje od plenic je potekalo v njihovem prvem letu. Večina otrok je bila do drugega leta brez plenic. Starši so pričakovali, da bo ta proces dolgotrajen in bo zahteval njihovo polno vključenost. Starši so bili zelo motivirani, da bi otroka čim prej odvadili od plenic, saj je bilo ročno pranje umazanih plenic dokaj naporno in časovno zahtevno. Vedno, ko je dojenček uporabil kahlico namesto plenice, je bil to za starše velik uspeh. Dojenček v pralnih plenicah se je tudi začel prej pritoževati, ko se je polulal ali pokakal. Starši so bili bolj pozorni na njegov ritem odvajanja in so ga previli takoj, ko je bilo to mogoče tudi zaradi tega, da se ne bi razvil plenični izpuščaj. V plenicah za enkratno uporabo pa otrok sploh ne občuti mokrote, kaj šele, da bi ob tem izrazil neugodje. Predstavljajte si torej, da bi morali ročno oprati goro mokrih plenic. Pomislite, kako močno bi bili motivirani, da bi otroka opazovali in pričeli spoznavati, kdaj se bo polulal ali pokakal in kako pogosto. Ti otroci in njihove družine so sicer živeli v drugačnih okoljih, bili so več doma, za otroke so skrbeli družinski člani, matere so doma gospodinjile, vsakdanja družinska rutina je vsebovala tudi pogosto menjavanje plenic in tudi neizogibno zavedanje/opazovanje dojenčkovega ritma odvajanja. V tistem času je bilo zgodnje odvajanje od plenic praktično in udobno. Danes, ob množični uporabi plenic za enkratno uporabo, pa je praktična in udobna uporaba plenic za enkratno uporabo in imeti otroka v njih nekje do 3. leta starosti.

Ideja, da je zgodnje odvajanje od plenic postalo bolj naporno in dolgotrajno se je razvila torej takrat, ko so se pojavile plenice za enkratno uporabo. Bolj enostavno je bilo uporabiti plenice za enkratno uporabo. S tem pa je tudi izginila motivacija na strani staršev, da vložijo svoj čas in trud v odvajanje od plenic. Ne samo, da je bilo previjanje s tako plenico enostavnejše, tudi za otroke je bilo bolj udobno, saj tako otroci/dojenčki dolgo časa niso čutili mokrote in so lahko imeli pleničko dalj časa na sebi. Vse to pa je tudi sovpadalo z družbenimi trendi, ko so mame zavzele delovna mesta, otroci pa so šli v varstvo v vrtce, kjer je bilo vzgojiteljicam lažje, da so imele otroke v plenicah za enkratno uporabo. Prav tako je današnje življenje takšno, da stalno nekam hitimo, smo v avtomobilih, na različnih aktivnostih in opravkih. Naš način življenja je tak, da si za odvajanje od plenic težko najdemo čas. (Lekovic, 2006)

Pri tem nikakor ne zagovarjam, da so plenice za enkratno uporabo nujno slabe, saj nam lahko marsikaj olajšajo, vendar moramo vedeti, kdaj jih nehati uporabljati, da se to ne razpotegne vse do 3. ali celo do 4. leta starosti. Tudi sama sem pri obeh hčerkah uporabljala plenice za enkratno uporabo, vendar bi se v tretje, ob tem, kar sedaj vem,  sigurno odločila za pralne plenice.

Način odvajanja od plenic, ki sem ga izbrala za moji deklici, ni bil način odvajanja, ki bi otroku karkoli vsiljeval ali nanj pritiskal. Sama si nisem postavljala časovnih omejitev, kdaj želim, da sta brez plenice. Tudi ju nisem silila na kahlico, če kdaj nista hoteli. Sta potem pač imeli mokre hlačke. Res je šlo veliko časa v to, se mi je včasih zdelo, da smo samo še pri odvajanju. Vendar sem verjela in razumela, da je odvajanje od plenic pomemben mejnik v otrokovem razvoju in, da je pomembno, da v to obdobje vložim malo več svojega časa, truda in dobre volje. Skozi celoten proces pa sta sami lepo sodelovali. Seveda so bili dnevi, ko je bilo tega sodelovanja manj, a so šli mimo in je bilo spet vse kot prej. Na to nisem gledala kot na dosežek, ki ga moram odkljukati. Cilj je bil sicer pomemben, še bolj pa je bil pomemben proces učenja, sodelovanja in življenja z otrokom. Obe sta bili malo pred drugim letom starosti suhi, z občasnimi “nesrečami”. Če bi morala še tretjič skozi to, bi šla z veseljem. Ostalo mi je v lepem spominu in verjamem, da tudi mojima deklicama.

14 komentarjev

    • Andreja

      Moja hčerka je stara 4 leta in ponoči ima še vedno pleničko. Kljub temu,da pred spanjem reče,da je že velika in da noče plenice ter,da se ne bo polulala, je hitro po tem, ko zaspi, že mokra. Kako naj jo odvadimo plenice?
      Lp
      Nina

    • montessori doma

      Hvala Suzana za vaš komentar. Lepo je to slišati. Mojca

    • Suzana

      Zelo dobro napisan clanek. Mislim, da bi bilo dobro razmisljati ko odvajamo otroka od plenic v smeri ohranjanja njegovega zdravja. Saj ne vemo kako vplivajo na plodnost- v odrasli dobi. Jaz sem bila pri enem letu brez plenic. Moj prvi otrok pri drugem letu totalno suh in sedaj drugi otrok star 1 leto in pol- se odvaja;). Mislim, da sem oba otroka malo prepozno zacela odvajati, ker se mi casnovno ni obneslo. Vrjamem, da so otroki zmozni tudi pred drugim letom biti totalno suhi, vendar mi starsi nismo zmozni. Ce bomo imeli pa se tretjega, bo zgodba drugacna:)

    • montessori doma

      Me veseli, da vam je članek dal pogum za naprej. Vsekakor se na ozirajte na opazke drugih, prisluhnite sebi in svojemu otroku pa bo vse dobro. Sam proces odvajanja je tu zelo pomemben in vsak otrok potrebuje svoj čas. Srečno in le tako naprej!

    • montessori doma

      Se popolnoma strinjam z vami. Metoda diaper-free mi je blizu, čeprav je pri mojih deklicah nisem prakticirala, ker za njo takrat nisem vedala. Bi se je pa sedaj vsekakor lotila, če/ko bom imela za to še možnost 🙂

    • Mateja

      Uh, ta prispevek me je kar pomiril in spodbudil k nadaljevanju, kar smo začeli. Moj sin, star 20 mesecev, že od 6. meseca kaka na kahlico, ker je imel težavo s kakanjem v ležečem položaju. Točno sem vedela, kdaj bo kakal, in takrat sva šla na kahlico. Tudi danes, ko se odvajamo od plenic, kaka na kahlico, brez nesreč v hlače, bi lahko rekla. Drugače je z lulanjem. Začeli smo pred njegovim 18. mesecem, ko smo bili z a prvomajske počitnice doma. Prav na današnji dan je zmočil vsaj 5 hlač, včeraj in predvčerajšnjim nobenih. Imamo vzpone in padce. Vzgojiteljica nam stoji ob strani in se trudi tudi sama. Kolikokrat pa sem že skoraj obupala, kot ste vi dejali, in že skoraj plenice dala nazaj gor, pa sem se ustavila, zadihala, in smo nadaljevali. Mož mi stoji ob strani. In tako gremo naprej, kljub zgražanju nekaterih, češ, kaj vam pa je tega treba, saj je še majhen. Sploh ena od vzgojiteljic v vrtcu (tudi sama sem vzg. v istem vrtcu, zato vem). Mož me pa vedno bodri, češ, to je naša stvar, ona pa naj se za svoje pobriga. Moja mama mi je povedala o “zgodovini” odvajanja, ki se popolnoma ujema z napisano.
      Tako da, mi gremo naprej. Malček je nadvse ponosen nase, ko pove, da ga lulat tišči, in potem dejansko tudi lula. Kako veselo razlaga vsem prisotnim. Zato lahko še enkrat rečem, da se popolnoma strinjam z vsem napisanim, saj imam prav take izkušnje.

    • urška

      tudi jaz imam podobno izkušnjo kot Tina, jaz sem s temi znaki ob lulanju in kakanju začela pri približno štirih mesecih. Od takrat se le redko pokaka v plenico – običajno takrat, ko ni z nama in recimo babica ne dojame, da ji sporoča, da gre na wc. Zdaj je star 16 mesecev in dejansko vedno, ko ga lulat in kakat, na svoj način pove, da ga na wc. Ravno danes sva se z možem pogovarjala o tem… Ja, mogoče ne bo popolnoma suh nič kaj prej kot vrstniki, ampak zavedanje, da ima sebe pod nadzorom in da ve, da sva tudi midva toliko v stiku z njim, da mu prisluhneva, pa je zlata vredno. Tudi strošek za plenice je manjši kot običajno, ker je čez dan praktično brez plenice, če smo doma. Med spanjem jo še ima. Se pa imenuje ta metoda diapper-free in se jo lahko začne prakticirati takoj, dejansko že ob rojstvu. Otroci so v maternici v sterilnem okolju in na pokakane in polulane plenice se morajo šele navaditi. Oziroma jih mi “prisilimo” v to, da se navadijo.

    • Petra

      Pozdravljeni,
      Sin ima dve leti in sva več ali manj na kahlici. Zelo dobro nama gre ampak imava problem pri kakanju. Nikakor noče kakati v kahlico, tudi v pleničko mu ne gre več, ker toliko zadržuje (prej nikoli ni bil zaprt). Imate kakšno idejo kako bi se to uredilo.

      Hvala in lep pozdrav,
      Petra

    • montessori doma

      Hvala Barbara za ta komentar. Imate res zanimivi izkušnji z odvajanjem. Žal mi je, da v vrtcu niso imeli več posluha…no, izteklo pa se je za vašega fantka tudi kasneje prav dobro. Pri drugem je bilo pa res hitro – čudovito.

    • Barbara

      Naše izkušnje z odvajanjem so bile sledeče. Prvi pobček je bil alergičen na plenice za enkratno uporabo. Sprobali smo vse znamke, ki so bile na tržišču, a je bil učinek enak. Po kakih 2 mesecih testiranja in mučenja, smo prešaltali na pralne pleničke. Od takrat so problemi z vnetjem odpadli. Pri dobrem letu, ko je začel žlobudrat (njegova prva beseda ni bila mama, niti ne ata, ampak kaka) je začel s tem, da je povedal, ko je opravil svoje v pleničko. Pri 1,5 je za lulat že povedal, potem, pa se je zgodil vrtec. Tam, niso bili pripravljeni na pralne pleničke in smo morali it na “plastične”. Spet se je pojavila vneta rita in spet je začel lulat v pleničke. Kahle se bal kot hudič križa. Potem se je pa pri 2 letih spomnil, da bo lulal kot oči in bil v 1 tednu suh podnevi in ponoči. Brez kakršnihkoli “nesreč”.
      Zaradi slabih izkušenj smo v drugo štartali s pralnimi pleničkami. Razlika je bila le v tem, da se je drugi bal stranišča in nastavka. Zato smo mu kupili novo kahlo, s katero se je igral; ponavadi je v njej “kuhal”. Potem smo pri 1,5 šli na morje v kamp. S sabo smo vzeli tudi kahlico. In ko so v kampu praznili greznico, se je mali usedel na kahlico in med opazovanjem, opravil svoje vanjo. Potem je šlo hitro. V enem tednu suh podnevi, v 2 tednih tudi ponoči. Z morja smo prišli suhi.
      Point tega pisanja je, da ko otroka moti mokrota in glava kontrolira mehur, gre zelo hitro. Samo človek pa ne sme biti “komot”.

    • montessori doma

      Hvala Anja tebi za tvojo podelitev 🙂

    • montessori doma

      Hvala Tina za tole. Je bilo prav lepo prebrati, kako je potekalo odvajanje pri vaši hčerki:) Mislim, da vama gre tudi pri drugem otroku zelo dobro. Starši se težko obranimo tega, da sorojence primerjamo med seboj. Vsak otrok je svet zase, ima svoj načrt razvoja. Ob drugem otroku spoznamo delčke sebe, katere pri prvem nismo. Starševstvo je res rast z otrokom, nismo popolni, smo pa v nenehnem iskanju najboljšega za otroka. Predlagam, da se neobremenjeno lotita odvajanja od plenic pri sinu, kot bi to prvič počela in se poskusita obraniti primerjavam s sestrico. Vsekakor pa verjamem, da je ob drugem otroku vedno manj časa za karkoli. Mogoče bi v odvajanje od plenic vključila tudi vajino hčerko, da tudi ona sodeluje pri tem. Počutila se bo pomemebno, bratec pa bo tudi vesel njene pozornosti.

      LP,
      Mojca

    • Tina

      Hvala, Mojca, za razjasnitev, da imeti plenice tja do do 3., 4. leta ni najbolj naravna stvar na svetu, pač pa je z nekaj truda to možno precej prej.
      Tudi midva z možem sva pri prvem otroku že praktično od rojstva dalje imela prakso, da če se je na previjalni mizi polulala, sva govorila zvok: Pssssssss…. Čez par mesecev sva jo začela ob vsakem previjanju ddajati nad stranišno školjko in rekla “PSSSSSSS”… in običajno se je polulala. Če sva opazila, da se napenja zaradi kakanja, sva jo hitro odnesla nad straniščno školjko, da se je pokakala tam. In rezultat: pri osmih mesecih se praktično ni več pokakala v plenice, če sva le bila dovolj pazljiva, pa tudi ob izgovoritvi zvoka PSSSSSS se je vedno polula v kahlico, če sva jo tja postavila. No, na žalost potem ob vstopu hčerke v vrtec pri starosti 11 mesecev temu niso imeli časa posvečati pozornost in je njena veščina praktično v dveh tednih izvenela. Pri starosti dveh let je začela biti čez dan suha, z občasnimi nesrečami, pri starosti 2 let in 4 mesecev pa smo bili popolnoma ven iz plenic – tudi ponoči, s tem da sva jo zbujala okoli polnoči za lulanje.
      Pri drugem otroku (star 11 mes.) žal ne gre tako dobro, ker si midva ne vzameva toliko časa za to, poleg tega pa sin kaka čez cel dan po malem (za razliko od hčerke, ki se je ponavadi pokakala le zvečer).
      Kakorkoli, hvala za vzpodbudo v tej smeri z vašim prispevkom!

    • Anja

      Tole je bilo pa res lepo prebrati. Kljub temu, da moje sorodnice kar malo ponosno prikimavajo naši uporabi pralnih plenic, nisem nikoli zares razmišljala, kako je bilo včasih s povijanjem v plenice, s pranjem le-teh in o razlikah v starševstvu iz tega stališča. Zanimiv pogled, hvala. Tudi jaz imam lepe spomine na odvajanje, kljub nesrečam in sovraštvu do kahlice (http://zogiceinkravate.blogspot.com/2013/10/nismo-ga-odvadili-plenic-sam-se-je.html ). Hvala tudi za opomin in vzpodbudo 😉

Zapišite vaš komentar

29 − 20 =