Ta teden se je moja mlajša hčerka, ki je aprila dopolnila 3 leta, naučila peljati s kolesom. S kolesom brez pomožnih kolesc. Skoraj istočasno je kolo speljal tudi fantek, star dobri dve leti. Tudi Velika T je zvozila pri dobrih treh letih. Za mnoge neverjeten podvig, sploh, ker velja splošno prepričanje, da se otroci naučijo vožnje s kolesom nekje pri petih letih. To me je napeljalo, da sem malo več razmišljala o tem, kako je sploh mogoče, da se otrok lahko nauči vožnje s kolesom pred petim letom starosti? V obeh primerih ni šlo za kakršnokoli forsiranje s strani staršev, ampak enostavno za sledenje otrokovim trenutnim interesom in potrebam ter željam otroka po gibanju.
na kolesu2_3_leta
Mala T je imela vedno dovolj svobode gibanja, že od rojstva naprej. Takoj, ko je shodila, je bila v vozičku le toliko časa, kolikor je sama želela. V bistvu pa smo voziček kmalu za tem pospravili v klet. Nadvse zadovoljna je bila, ko je lahko končno odkrivala stvari v svojem ritmu in po svojem navdihu. Z njo na sprehodu smo upočasnili svoj korak in sledili njenim potem. »Med letom in pol in dvema letoma je otrok sposoben že veliko prehoditi. Znajde se tudi na težavnih mestih, kjer se teren strmo vzpenja ali spušča. A namen njegove hoje nima nič opraviti z našim namenom. Odrasli hodi, da bi dosegel neki zunanji cilj. Zato gre naravnost proti njemu. Poleg tega ima svoj ritem hoje, s katerim napreduje skoraj mehansko. Majhen otrok pa hodi, da bi si razvil moči, izgradil svoje bitje. Hodi počasi. Njegova hoja ni ritmična in nima cilja. Ženejo ga stvari v okolici, ga vabijo naprej. Če hoče odrasli otroku pomagati, se mora odpovedati svojemu ritmu in svojemu cilju.« (M. Montessori, Skrivnost otroštva, str. 74)

Pri dve letih je Mala T pričela voziti poganjalca in skiro. Vse to je pred tem videla pri Veliki T in je kar sama posegla po teh pripomočkih. Verjamem, da so vožnje s skirojem in poganjalcem veliko pripomogle k temu, da je Mala T imela toliko zaupanja vase, da se je spravila na kolo. Z vožnjo na skiroju in poganjalcu se je učila loviti ravnotežje. Velika T ima sedaj 16 colsko kolo, malo kolo je čakalo na Malo T v kleti. Sedaj, ko se je pričelo toplejše vreme, ga je velikokrat želela peljati. Z mojo pomočjo se je spravila na kolo brez pomožnih kolesc in se učila…Meni se je zdelo vse tako nemogoče. Kolo se mi je zdelo še preveliko in res tudi pretežko za njo. Najprej se je morala naučiti splezati na kolo, poganjati pedala, kar sploh ni bilo enostavno, ohranjati ravnotežje, ufff, še jaz bi prej odnehala. K sreči sem svoje pomisleke ohranila zase in prepustila hčerki, da me je tu vodila. Malo T vse te začetniške težave očitno niso motile. Še poseben zagon pa je dobila, ko je videla svojega dobri dve leti starega prijateljčka, kako poganja kolo! Sposodila si je njegovo kolo, ki je bilo malo manjše in tudi lažje. Po parih poskusih se je že kak meter prvič samostojno peljala brez mojega držanja. Kako fino se ji je zdelo…Nekaj dni kasneje je peljala že svoje kolo. Problem ima še pri speljevanju, potrebuje, da jo pri speljevanju malo primem za sedež kolesa, toliko, da požene kolo. Ne uporablja še ročne zavore, tudi nožne ne. Ustavi se z nogami, tako kot pri poganjalcu. Sreča hitrost na tem kolesu ni velika, stalno je tudi nekdo ob njej. Naslednja stopnja je učenje ustavljanja in speljevanja. Vožnja pa je neverjetna, tudi zavija že prav lepo. Da ne bo pomote, padci sem in tja so prisotni, a ob nobenem si še ni nič poškodovala, ker tudi hitrosti še nima velike. Poleg tega ima na glavi obezno kolesarkso čelado. Padce pa jemlje kot nekaj čisto normalnega, se pobere in gre naprej.na kolesu_3_leta

»Človek se z razliko od živali ne rodi s koordiniranim gibanjem. Gibanje si mora oblikovati sam in ga sam koordinirati. Tudi nima vnaprej določenega cilja gibanja, najti si ga mora sam…Človek na svet s seboj ne prinese tovrstnih sposobnosti, prinese pa neomejeno sposobnost učenja gibanja. Nauči se lahko vsemogočih vrst gibanj – lahko je rokodelec, akrobat, plesalec, glasbenik ali katerikoli vrhunski športnik. Vendar nič od tega ne doseže s spontanim zorenjem gibalnih organov. Njegovo gibanje omogočajo izkušnje, udejstvovanje in vaja ali z drugimi besedami – izobraževanje. Vsak človek je ustvarjalec svojih spretnosti, čeprav je na začetku telesni ustroj pri vseh enak. Človek skrbi za svojo samoizgradnjo« (Maria Montessori, Srkajoči um). Veliko ljudi se čudi Mali T in me sprašujejo, kako je možno, da že tako vozi…Ob vsem kar vem in, kar sem izkusila tudi pri Veliki T in videla pri sosedovem fantku lahko rečem le to, da se ne bi mogla bolj strinjati z M. Montessori, ko je rekla, da človekovo gibanje omogočajo izkušnje, udejstvovanje in vaja. Brez svobode gibanja, brez mnogih različnih možnosti in priložnosti za gibanje, verjamem, da Mala T danes ne bi mogla peljati kolesa, kot ga pelje. Naj rečem še to, da je Mala T pri novih podvigih bolj previdna kot zaletava in se določene zadeve loti, ko je dovolj sigurna vase. Po mojem gre bolj zato, da ima veliko različnih izkušenj v gibanju in, da ji je bilo to vedno tudi v veliki meri omogočeno. Za otrokov gibalni razvoj je zelo pomembno, da otroku damo dovolj svobode za gibanje, da je oblečen tako, da ga oblačila ne ovirajo pri gibanju, mu umaknemo televizor in računalnik, na sprehodih sledimo otroku in ne našim ciljem, mu omogočimo vajo v hoji, teku in skakanju in mu omogočimo čim več gibanja v naravi. Koliko je gibanje pomembno za otrokov umski razvoj pa dovolj zgovorno pove naslednji citat: »Ko opazujemo otroka, postane popolnoma jasno, da se njegov um razvija s pomočjo gibanja. Gibanje pomaga razvoju uma, da najde svoj izraz v novem gibanju in dejavnosti. Razvoj poteka v ciklih, saj sta um in gibanje dela ene in iste celote.« (Maria Montessori, Srkajoči um)

3 komentarji

    • montessori doma

      Hvala Sonja, ker si delila svojo izkušnjo! Res je seveda veliko odvisno tudi od otrokovega zanimanja, a povečini so gibanja kar željni. Potrebujejo pa tudi priložnosti in posluh staršev 🙂
      Poganjalec je res dobra pogruntavščina.

      Lep dan.

    • Sonja

      super! tudi moji 3 otroci so bili vsi čimprej na tleh, da so opazovali svet, se začeli premikati, segati po igračah…nisem imela ležalnikov…pa imam tudi dvojčici…sinček se je spravil na prijateljičino kolo pri 20 mesecih, speljal pri 21 mesecih s pomožnimi koleščki, naslednje leto 4 mesece pred 3 letom je zvozil brez koleščk, pa ravno tako še 2 njegova vrstnika okoli 3. leta…tu jim je za držanje ravnotežja zelo pomagal poganjalec. zgledi res vlečejo. ena od dvojčič je sedaj pri 2 letih in 3 mesecih zvozila kolo s pomožnimi kolesci, druga raje še brca avtopoganjalec (ta je tudi bila vseskozi motorično malce za svojo sestrico dvojčico). res je, da marsikdo ne more verjeti, kako lahko tako mali vozijo kolo, a očitno se da:) seveda, če je otroku to zanimivo:) mi trenutno živimo v bloku, kjer imamo spredaj super ploščad za vožnjo s kolesi, veliko otrok in potem res zgledi vlečejo…

    • Anja

      Bravo! 🙂

Zapišite vaš komentar

− 1 = 2